Poletje je v polnem razcvetu. Čas šolskih počitnic in težko pričakovanih dopustov je tu. Morda tudi vi trenutno uživate nekje, kjer čas teče počasneje, kjer vas obdaja narava, šumenje morja ali prijetna senca dreves. Morda ste si končno vzeli čas zase in za ljudi, ki jih imate radi.

Pa vendar se lahko zgodi nekaj nenavadnega. Kljub lepemu okolju, udobju in navidezni brezskrbnosti v sebi čutite neko težo. Nemir. Praznino. Občutek, ki ga morda niti ne znate poimenovati.

Spomnim se svojih pričakovanj pred dopusti. Odštevala sem dneve do trenutka, ko bom lahko za nekaj časa odložila službene obveznosti, gospodinjska opravila in vsakodnevne skrbi. Predstavljala sem si, kako bom sproščeno poslušala morski veter in valove ter uživala v družbi svojih najbližjih.

To so bile moje predstave o sreči.

Toda velikokrat so ta pričakovanja ostala nekje v oblakih.

Zakaj?

Ker težave, ki jih med letom ne rešimo, ne izginejo. Če jih pometemo pod preprogo, še vedno ostanejo z nami. Tiho čakajo na trenutek, ko bodo znova zahtevale našo pozornost.

Med letom živimo hitro. Služba, otroci, gospodinjstvo, finance, opravki in številne obveznosti zapolnijo skoraj vsak trenutek dneva. Za globoke pogovore in razreševanje težav pogosto zmanjka časa. Utrujenost postane naš stalni spremljevalec. Tako marsikatero nerazrešeno vprašanje, zamero, bolečino ali razočaranje preložimo na kasneje.

Ko bo več časa. Ali ko bo primeren čas.

Toda kdaj je ta čas?

Praznike in dopuste običajno povezujemo z veseljem, počitkom in zabavo. Nihče si ne želi dopusta porabiti za soočanje s težavami. In tako minevajo dnevi, meseci in leta. Nepredelana čustva pa ostajajo v nas.

Potem pride dopust.

Nenadoma ni več običajnega vrveža, ki bi prekril notranje dogajanje. Upočasnimo se in vse, kar smo dolgo potiskali stran, postane bolj vidno. Ugotovimo, da dopust ne prinaša bližine, po kateri smo hrepeneli. Da ni prave povezanosti. Da pogovori ne stečejo. Da se hitro pojavijo konflikti, zamere ali občutek oddaljenosti.

In sprašujemo se: »Kako je to mogoče? Saj smo vendar na dopustu. Zdaj bi morali biti srečni.«

Toda sreče ne moremo ustvariti zgolj s spremembo okolja. S seboj namreč vedno prinesemo tudi sebe skupaj z vsemi svojimi nerazrešenimi težavami in bolečinami. Svoje misli, svoje rane, svoje strahove in vse, kar je ostalo neizrečeno.

Ena največjih bolečin sodobnega človeka je prav osamljenost. Tudi moja je bila, a se tega takrat nisem zavedala.

Ne osamljenost, ko smo fizično sami, temveč osamljenost sredi odnosov. Osamljenost v partnerstvu. Osamljenost v družini. Osamljenost med ljudmi.

Lahko sedimo za isto mizo, spimo v isti postelji, skupaj odidemo na dopust, pa vendar ne čutimo prave bližine. Ne čutimo, da smo zares videni, slišani in razumljeni.

Mnogi ljudje danes nosijo v sebi globoko hrepenenje po povezanosti. Želijo si nekoga, ki bi jih resnično poslušal, razumel njihove občutke in sprejel tudi njihove ranljivosti. Toda hkrati smo se skozi leta pogosto tako navadili prilagajanja, hitenja in izpolnjevanja pričakovanj drugih, da smo izgubili stik s svojim notranjim svetom. Zatajili in utišali smo sebe, svoj notranji glas, da smo le lahko zadovoljevali potrebe drugih.

In tukaj se skriva pomembno spoznanje.

Če nismo povezani sami s seboj, težko ustvarimo globoko povezanost z drugim človekom. 

Kar sami sebi odrekamo, težko podarimo drugim.

Če ne slišimo svojih potreb, bomo težko razumeli potrebe bližnjih. Če ne poznamo svojih občutkov, jih bomo težko izrazili. Če sami sebi ne namenimo pozornosti, bomo nenehno iskali potrditev zunaj sebe.

Zato se lahko zgodi, da smo obkroženi z ljudmi, pa se kljub temu počutimo nevidne. Neslišane. Same. In ne, niso krivi drugi za mojo osamljenost, v meni je ključ.

Dobra novica pa je, da je vsako spoznanje hkrati tudi priložnost za spremembo.

Morda nam prav poletni čas ponuja možnost, da se za trenutek ustavimo. Da si dovolimo pogledati vase brez obsojanja. Da prisluhnemo tistemu delu sebe, ki je bil predolgo preslišan.

Morda je čas, da se ponovno srečamo sami s seboj.

Kajti šele ko začnemo graditi odnos s seboj, lahko postopoma ustvarjamo tudi bolj pristne, iskrene in srčne odnose z drugimi.

In mogoče je prav to najdragocenejše darilo, ki nam ga lahko prinese dopust – ne pobeg od sebe, temveč vrnitev k sebi.